12.11.2009

Predstavitev misijonskega dela v Braziliji

Štirinajst mladih, med njimi tudi absolventka teologije Sabina Martinčič, je v okviru projekta Pota, mesec dni svojih poletnih počitnic, podarilo otrokom iz Brazilije.

Mladi, ki v okviru projekta Pota, obiskujejo dežele, v katerih nudijo svojo pomoč misijonarjem ali drugim ustanovam, ki pomagajo ljudem v stiski, povedo, da ima revščina veliko obrazov.

V Braziliji, tudi v mestu Corumba, kjer je štirinajst mladih svojo pomoč ponudilo v treh različnih sirotišnicah, velik problem predstavlja prostitucija. Prostitutke za svoje otroke pogosto slabo skrbijo ali pa zanje ne morejo poskrbeti in socialna služba jim otroke vsaj začasno odvzame, dokler zanje niso sposobne poskrbeti. Za otroke v katoliških sirotišnicah skrbijo ženske, ki z njimi bivajo, jim dajejo materinsko toplino in zanje živijo. V eni izmed državnih sirotišnic, ki so jo prav tako obiskali mladi iz Slovenije, so bili odnosi med otroci in vzgojiteljicami precej bolj hladni. Ljudje, ki v ustanovah delajo, jim hote ali nehote vtisnejo svoj pečat.

V Corumbi je veliko otrok podhranjenih. Avtobus iz Centra Cripam se vsako jutro odpravi po mestu iskat otroke, ki jih starši pošljejo v center, da jih vsaj tam nahranijo in zanje na najrazličnejše načine poskrbijo. Popoldne se otroci znova vrnejo domov, s polnimi želodčki in hrano za večerni obrok.

"Razmer, v katerih ti otroci živijo, ni mogoče kaj dosti spremeniti, lahko pa jim darujemo čas in smo z njimi", pravi Sabina. V centru, ki ga vodi p. Pasquale s sodelavko Lucille, skušajo spreminjati tudi miselnost s tem, da se morajo otroci, ki obiskujejo center Caij, pridno učiti in center tudi redno obiskovati. Druge možnosti namreč ni. Otroci in starši se morajo naučiti prevzemati odgovornost za svoje odločitve. Center podpira tudi država, ki financira učitelje, ki otrokom nudijo učno pomoč in salezijanska skupnost, ki finančno podpira animatorsko ekipo mladih Brazilcev.

Vsi otroci v šolo hodijo v enakih majicah, kar onemogoča, da bi bile med otroci razlike zaradi socialnega položaja, bolj očitne. Sprehod po mestu, pa pokaže majhne hišice, v katerih se stiskajo številni člani družine. Kljub revščini, v kateri živijo, se ti otroci znajo veseliti življenja, pokazati toplino in naklonjenost. Vsakogar, ki z njimi podeli nekaj svojega časa, spremenijo. "Ko vidiš, kako ljudje živijo drugod, te to za vedno zaznamuje. Ne moreš se več vrniti tak, kot si odšel. Ti ljudje za vedno ostanejo del tebe."