Stranski meni
- Preskoči ta meni
- Župnije naše nadškofije
- Osnovni podatki o nadškofiji
- Cerkev v spletu
- Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres
- Nekdanji ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojz Uran
- Humanitarno delo
- Pomembnejša romarska svetišča
- Bolniška pastorala
- Domovi duhovnosti
- Uporabne povezave
- Pastoralna služba
- Nadškofijski arhiv
- Aktualno na rkc.si
- Vnos novic
- Zgodovina
Zadnje objave
- Preskoci ta meni
- Molitveni dan za duhovne poklice
- Slovenski evharistični kongres
- Slovenski evharistični kongres
- Velikonočno voščilo
- Nadškofov nagovor duhovnikom
- Izbira novih članov župnijskih pastoralnih svetov
- Slovesnost ob umestitvi novega ljubljanskega nadškofa metropolita
- Slovo nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana
- Pridiga nadškofa msgr. Urana na praznik Gospodovega razglašenja
- Nagovor nadškofa msgr. Urana na nedeljo sv. Družine
- Božična pridiga nadškofa msgr. Urana
- Adventna spoved za mlade
- Luč miru iz Betlehema
- Miklavževa nedelja - nadškofova pridiga
- Srečanje katehumenov z nadškofom
Pridiga nadškofa msgr. Urana na praznik Gospodovega razglašenja
Obhajamo slovesni praznik Gospodovega razglašenja – epifanijo ali bolj po domače praznik svetih treh kraljev. Sporočilo tega dne je: odrešenje, ki ga prinaša Božje dete iz Betlehema, je namenjeno vsem ljudem in narodom. To je razglas najpomembnejše resnice vseh časov, od katere je odvisna naša večnost.
Prerok Izaija je napovedal »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje. (…) Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj! (...) Tvoji sinovi prihajajo od daleč...«
Danes, v času elektronskih medijev, se dogodki in novice zelo hitro prenašajo po vsem svetu. Sporočila medijev morajo biti tudi vedno bolj atraktivna in pretresljiva, če hočejo zbuditi pozornost. Kljub temu pa se hitro pozabijo.
Jezusovo rojstvo, vstop Boga v človeško zgodovino, razglašenje Božje navzočnosti sredi med nami, pa se je zgodilo v drugačnem okolju in na drugačen način.
Oznanilo svete noči je bilo najprej namenjeno peščici ubogih pastirjev. Sam dogodek se je odigral v malem Izraelu, v nepoznanem mestu Betlehemu in v najbolj neobičajnem prostoru – v hlevu. Glas pastirjev je bil gotovo preslaboten, da bi se takoj slišal po vsem svetu. Zato pa je bila vsebina veselega oznanila tako aktualna, da je človeka nagovorila v njegovem najglobljem bistvu. Gre za eksistencialno sporočilo: - Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina….Bog je vstopil v našo zgodovino, da bi nam omogočil prehod iz smrti v življenje. Sv. Avguštin je zapisal: »Edini Božji Sin je postal Sin človekov, da bi vsi ljudje postali Božji otroci!« (194. govor, 3-4).
Tudi obisk modrih se je odigral v ozkem krogu, vendar dovolj očitno, da je povzročil preplah. Modri ali kralji so predstavniki drugih narodov, ne Judov. Cerkveno izročilo jih je predstavilo kot predstavnike treh ras in s tem poudarilo celotno človeštvo. Skupno jim je to, da so iskalci Resnice. V gibanju nebesnih teles vidijo znamenje in vzpodbudo, da gredo na pot. V starodavnih knjigah, ki so dediščina bližnjevzhodnega kulturnega kroga, je bil napovedan tudi novi judovski kralj. Iščejo ga tam, kjer bi morali vedeti zanj – na kraljevskem dvoru, pri kralju Herodu. Ta pa se neizmerno prestraši in uradno poizveduje, kaj je o tem napovedano. Zanimivo, da veliki duhovniki in pismouki (torej teologi) hitro najdejo odgovor v preroški napovedi: »Betlehem, v deželi Judovi iz tebe bo izšel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo Izraela.« Tako jasne besede, pa nobene reakcije. Razen Heroda, ki je bil bolestno ljubosumen in prestrašen, se nihče ni zganil. Starodavna himna opisuje ta dogodek, ki je aktualen tudi danes ob sodobnih Herodih v odnosu do Kristusove Cerkve.
Ti, kralj Herod, kaj trepetaš, Zakaj bojiš se Kristusa? Ne bo ti svetne krone vzel, KRALJESTVO Božje Daje nam.«
Edino modri - gredo naprej, iščejo znamenje in mu sledijo. V sebi nosijo nepotešljivo željo po spoznanju vse resnice. Odkrijejo pa jo v otroku, pred katerim znajo poklekniti in mu izročiti simbolična darila, ki razodevajo bistvo tega otroka: zlato je znamenje kralja, kadilo je namenjeno pravemu Bogu, mira pa razodeva umrljivega človeka. V teh darovih se torej razodeva globoko teološko spoznanje Mesijanskega Kralja. Srečanje je bilo tako močno in učinkovito, da so se modri vrnili po drugi poti, ko so bili v sanjah opomnjeni, naj se ne vračajo k Herodu. To je veliko sporočilo Gospodovega razglašenja: če se zares srečamo z Jezusom Kristusom, bomo vedno odšli po drugi poti – on nas bo spremenil. To velja tudi za vsako sveto mašo. Če vstopimo vanjo, potem odhajamo domov drugačni, polni življenja. V letu evharistije utrdimo zavest, kako nekaj velikega je: BITI PRI SVETI MAŠI.
Gospodovo razglašenje je dovolj glasno, da lahko slišimo Božjo Besedo, dovolj vidno, da lahko vidimo Njegova znamenja in dovolj bogato, da lahko zajamemo iz zakladnice Božje ljubezni tisto, kar potrebujemo za življenje. Koliko izrednih dogodkov, koliko milostnih trenutkov smo doživeli v teh božičnih praznikih! Kar pa je šlo tudi mimo nas, je za vedno izgubljeno.
Jaz se danes, ob 17. obletnici škofovskega posvečenja, ki sem ga prejel po rokah papeža Janeza Pavla II., oziram nazaj, na prehojeno pot in lahko potrdim resničnost Pavlovih besed iz pisma Efežanom: »Dana mi je bila milost za vas, da sem spoznal skrivnost božje ljubezni do človeka in jo z vso gotovostjo tudi vam oznanjam.«
Lahko rečem samo: BOGU HVALA ZA NEIZMEREN DAR POLNOSTI DUHOVNIŠTVA. AMEN.