Božična pridiga nadškofa msgr. Urana

Leta 1870 so Nemci oblegali Pariz. Na Božič o polnoči pa so zazvonili vsi pariški zvonovi in naznanjali sveto noč, rojstvo Božjega sina. Tedaj je šel nek vojak iz francoskega tabora pred nemške okope in začel prepevati božične pesmi. Ostali francoski vojaki so poprijeli. Nato je stopil na okope nemški vojak in začel prepevati nemške božične pesmi. Za vsako kitico so tudi nemški vojaki peli odpeve. Bil je ganljiv prizor. Tako sta dve sovražni vojski pozabili na sovražnost, ker je novorojeno Dete zbližalo njihova srca. Podobno so tudi angeli prepevali nad betlehemsko votlino: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«

O tem govori evangelij dnevne božične maše, ki ga bomo v božičnih dneh še večkrat slišali, pa nikoli popolnoma doumeli.

Začetek Janezovega evangelija je globoko teološko sporočilo. Je kakor mogočni portal skozi katerega vstopamo v skrivnost Božjega učlovečenja.

Večna Beseda, po kateri je vse ustvarjeno, je stopila na zemljo zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja.

Najprej se je razodevala po prerokih, ki so napovedovali Božji poseg. Niso vedeli, kdaj in kako se bo to zgodilo, vendar so bili gotovi, da se bo zgodilo. Prav ta gotovost, da Bog vodi pota zgodovine in Božjega ljudstva, daje prerokom pomen: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev /.../vsi konci zemlje bodo videli, kako naš Bog rešuje,« pravi danes prerok Izaija.

Največji med preroki, Janez Krstnik pa je na Božjega Maziljenca tudi pokazal. Janez ni usmerjal ljudi k sebi, ampak h Kristusu. Njegovo življenje je bilo tako polno, da je tudi njegova beseda nagovorila tiste, »ki so se rodili iz Boga«.

Vsa tragika človeka je v njegovi zaprtosti in zagledanosti v ta svet, ki se ga oklepa, čeprav mu stalno polzi iz rok. Mora se marsikaj podreti, da bo pogled povzdignil v tisto »onstran« in bo zaslišal petje angelov, in se zazrl v čudež življenja, da bo vsaj zaslutil, da vendarle ne more biti samo to kar vidiš, otipaš, dokažeš.

Bratje in sestre. Večna Beseda se je učlovečila in se naselila med nami. Videli smo njeno slavo, polno milosti in resnice.

Ko je 21. julija 1969 ameriški astronavt Neil Armstrong kot prvi človek stopil na Luno, je rekel: »Majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo.« To je skromna, a velika izjava! Vendar se s tem dogodkom na zemlji ni nič spremenilo! Odkar pa je Božji Sin stopil na našo Zemljo, je nastala velika sprememba za vse človeštvo. Zato je današnji božični dan praznik veselja, zato z vsem srcem, z usti in vsem življenjem poveličujmo Boga in njegovo ljubezen, ki počiva v jaslicah.

Zaključena je doba postave, ki je bila dana po Mojzesu. Z rojstvom Božjega Sina vstopamo v novo dobo milosti in resnice. Boga ni mogoče videti, edinorojeni Sin nam ga razodeva in podarja. Prejemamo milost za milostjo.

Pismo Hebrejcem našteva celo vrsto značilnosti Božjega sina: po njem je Oče ustvaril svetove, je dedič vsega, odsvit Božjega veličanstva, on nosi vse. Očistil nas je grehov in sedel na Očetovo desnico in je višji od vseh angelov.

Prav zato je lahko šel v nižine zemlje in se solidariziral z najbednejšim človekom, da bi ga pripeljal v Očetovo hišo.

Zaupajmo mu in sprejmimo njegovo sporočilo in Življenje. Ni prišel, da bi nam karkoli odvzel, ampak nam podaril vse - samega sebe v ljubezni.