50. obletnica smrti škofa dr. Gregorija Rožmana

Misli za nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana ob 50-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana

Ljubljana – Sv. Nikolaj, 15. novembra 2009, ob 16. uri

Lepo pozdravljam sobrate v škofovski, duhovniški in diakonski službi, redovnike in redovnice, bogoslužne sodelavce, predstavnike koroških rojakov in izseljencev ter vse brate in sestre.

Na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta smo zbrani ob daritvenem oltarju in se spominjamo nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana ob 50-letnice njegove smrti. Na jutrišnji dan, 16. novembra l. 1959, se je zaključila življenjska Kalvarija velikega »trpina in doslednega spoznavalca Božjega in cerkvenega nauka dr. Gregorija Rožmana,« kakor ga je imenoval njegov naslednik Anton Vovk ob svojem škofovskem posvečenju 1. decembra 1946 (V spomin in opomin, 112).

Negativno podobo o njem je v slovenski javnosti ustvaril predvsem montirani sodni proces avgusta 1946, na katerem je bil ljubljanski škof Rožman pred vojaškim sodiščem obsojen na »odvzem prostosti za dobo 18 (osemnajstih) let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 10 (desetih) let po prestani kazni ter zaplembo celotne imovine«. Tudi od procesa dalje so se tako v strokovni literaturi kakor v različnih medijih vrstili napadi nanj in izkrivljali njegovo vlogo. Šele v zadnjem času se je vsaj nekaj premaknilo. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra leta 2007 razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je letos, 10. aprila, odločilo, da se kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavi. Zadnja knjiga »Med sodbo sodišča in sodbo vesti« odkriva celovito podobo njegovega življenja in dela.

Prav je, da ob tej priložnosti osvetlimo duhovni lik tega ljubljanskega škofa in se Bogu zahvalimo za vse milosti, ki jih je po njem delil Božjemu ljudstvu, saj ga je Božja previdnost na skrivnosten način vodila, da je postal človek treh Slovenij – zamejske, matične in izseljenske.

Škof Rožman se je rodil 9. marca 1883 v župniji Šmihel nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem. V duhovnika ga je leta 1907 posvetil celovški škof Jožef Kahn, leta 1929 pa je bil imenovan za pomožnega škofa koadjutorja s pravico nasledstva na ljubljanskem sedežu. Za svoje škofovsko geslo si je na duhovnih vajah pred posvečenjem izbral pomenljive besede: Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo. Krmilo ljubljanske škofije je dr. Gregorij Rožman prevzel leta 1930. V svojem prvem pastirskem pismu je navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe: K vam prihajam »s težko odgovornostjo pred Bogom, da izvršim nalogo, katero mi je naložil. S svetim Pavlom moram reči: 'Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal' (1 Kor 9,16)… Zato hočem oznanjati Božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ni …«.

Trinajst let kasneje, sredi 2. svetovne vojne, je še bolj občutil težo svojega položaja. V adventni pridigi v decembru 1943 je povedal: »Vam, dragi verniki, je božja Previdnost v najtežjih časih, kar jih naš narod doživlja, postavila za škofa mene, brez mojih zaslug in proti pričakovanju. Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjemite mi, da me teža križa škofovskega silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti … 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede' (Mt 26,31), te besede starozaveznega preroka uporablja tudi Jezus za se in za apostole in njihove naslednike. Udarite pastirja, to je umažite škofa, prignusite ga vernikom, da se bodo obrnili od njega, ga zaničevali kot narodnega izdajalca, kot protinarodnega slugo tujih oblastnikov itd., pa se bo čreda razkropila in lahko jo bo ropati in uničiti.«

Še bolj preroško je pismo, ki ga je napisal ter zaupal tajniku in vozniku Nandetu Babniku 9. novembra 1945 in mu naročil, naj pismo odpre šele po njegovi smrti. V njem je med drugim zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi se čim več duš zveličalo«. To so besede dobrega pastirja.

Škof Rožman si je zastavil obsežen program duhovne prenove ljubljanske škofije, ki naj se začne pri duhovnikih. Veliko pozornost pa je namenjal vzgoji mladine, za katero je priporočal ustanavljanje Marijinih družb in Katoliške akcije.

Kakor je škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava in skrbel za katoliško izobrazbo in vzgojo bodočih izobražencev, tako je škof Rožman najbolj gradil na »vzgoji k svetosti«.

Z okupacijo in revolucijo ter bratomorno vojno se je Slovenija z vso silovitostjo znašla v vrtincu druge svetovne vojne. Škof Rožman je reševal življenja, kjer je le mogel. V svoji prvi adventni pridigi leta 1941 je obsodil sleherno nasilje: »Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje. /…/ Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem … Bog je z neizbrisnimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! Za vse čase in za vse ljudi.«

Zato je Rožman reševal življenja, kolikor je mogel. Nedavno objavljeni seznam oseb, za katere je posredoval, vsebuje imena preko 1300 posameznikov in 60 skupin s skupaj nekaj tisoč osebami. Pri tem ni gledal na politično ali versko prepričanje, saj je znano, da je posredoval tudi za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido in za ljudi judovske vere. Ni pa mogel sprejeti komunistične ideologije zaradi očitnega bojevitega ateizma in proticerkvene nastrojenosti. Vedel je, koliko nedolžnih žrtev je že zahtevala revolucija v Sovjetski zvezi in v Španiji. Kmalu po začetku vojne je začela z umori dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov tudi v slovenskem prostoru. Iz objavljenih medvojnih pridig lahko razberemo, da škof nikdar ni pozival k maščevanju.

Bil pa je ponosen na mlade iz Katoliške akcije, ki so bili maloštevilni, a so v času ateistične revolucije z mučeništvom izkazali svojo zvestobo veri in Kristusu. 16. aprila 1943 je v ljubljanski stolnici poudaril: »Naj govore in pripovedujejo, kar hočejo; resnica je, da so zrasli med nami čisti fantje, ki jih je Bog izbral za najtrše borbe in so vztrajali do zadnjega zvesti. Imena: Janez Pavčič, Vinko in France Mravlje, Lojze Grozde in še druga bodo večno blestela; so imena junakov, tisočkrat močnejših in pogumnejših kot njihovi morilci.« (Rekvijem za organista, Družina 1998, 6-7).

Pretresljive so besede ob pogrebu študenta Jaroslava Kiklja, ki je bil umorjen marca 1942: »Pravični sodnik, ki si maščevanje sebi pridržal. Maščuj se tako, kakor si maščeval kri svojega prvega mučenca Štefana, da si spreobrnil preganjalca Savla v svojega največjega apostola … Maščuj se tako, da jim snameš mreno zaslepljenosti in zablode z oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni …«.

Škof Gregorij je bil predvsem duhovnik in pastir. Tudi po umiku na Koroško maja 1945, ko se je pridružil tragičnemu slovenskemu eksodusu, pa do smrti v Clevelandu, pred 50-timi leti, je kot skrbni pastir deloval med množicami slovenskih beguncev in izseljencev po svetu. S svojimi obiski jim je prinašal tolažbo in upanje. V njegovi biografiji moremo zreti nekakšen povzetek prelomnic, bolečih in globokih, ki jih je slovenski narod doživljal v 20. stoletju in se poznajo še danes. Molimo za spravo in odpuščajmo drug drugemu.

Kristusova pot trpljenja in krivične zavrnitve se stalno ponavlja. Globoko je to občutil pokojni škof Gregorij in toliki drugi. Vendar je to pot, ki edina vodi v življenje. Danielova prerokba v današnjem 1. berilu pove: »Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).

Naj nam naši nebeški zavetniki izprosijo mir in spravo.